-3.png)
Ko govorimo o metodologijah in konkretnih praksah, se pri delu vedno znova vračamo k enemu ključnemu vprašanju: kako zasnovati učni proces, ne zgolj posameznega dogodka. Kako uporabiti vse znanje in zasnovati dolgoročne izobraževalne procese, ki so kombinacija digitalnega in izobraževanj v živo.
Vzemimo konkreten primer:
Trening za trenerje v mladinskem delu je kompleksen proces, ki zahteva čas, kontinuiteto in premišljeno strukturo. Ker je nujno, da bodoči trenerji dobijo uvid v veliko teorije, ki pa jo je potem potrebno preliti v prakso, kar zahteva predvsem čas.
Trening za trenerje ni enkratno izobraževanje. Gre za daljši proces učenja, v katerem udeleženci postopno razvijajo metodološko znanje, reflektirajo lastno prakso in preizkušajo nove pristope v realnih okoljih. Prav zato je ključno, da proces zasnujemo tako, da podpira učenje pred srečanjem, med njim in po njem.
Proces se lahko začne že v digitalnem okolju. S pomočjo participativnih digitalnih tabel (white boardov), na primer v orodjih, kot so Canva, Miro ali Padlet, lahko udeleženci začnejo graditi skupinski proces še pred srečanjem v živo. Tam se spoznajo, delijo pričakovanja, izkušnje in vprašanja ter skupaj ustvarjajo osnovo, na kateri se proces nadaljuje.
Sledi srečanje v živo, bodisi večdnevni trening bodisi intenzivni več dnevni krajši moduli, ki predstavljajo jedro procesa. A tudi tu ne gre za zaključeno celoto, temveč za izhodišče. Po srečanju udeleženci pogosto začnejo samostojno izvajati delavnice, testirati metode in prenašati naučeno v lastno prakso.
Ključen element kakovostnega učenja je mentorstvo in proces, ki sledi. Ponovno srečanje v spletnem okolju omogoča deljenje izkušenj: kaj so udeleženci že izvedli, kaj je delovalo, kje so se pojavili izzivi in kaj še potrebujejo. Takšna srečanja lahko potekajo preko platform, kot so Zoom ali Microsoft Teams, pogosto pa jih dopolnjujejo spletne učilnice, spletne metodološke knjižnice in drugi materiali ter mentorski proces.
Pomemben del teh procesov so tudi podporni vsebinski formati: kratki videi, posnetki razlag, podcasti ali pisni refleksijski materiali. Ti ne nadomeščajo stika v živo, temveč ga nadgrajujejo. Udeležencem omogočajo, da se k vsebinam vračajo v svojem tempu in jih povezujejo z lastno prakso.
Namesto enega samega orodja tako gradimo nabor metod in orodij, ki jih kombiniramo glede na namen procesa. Gre za nekakšno “orodjarno učenja”, kjer vsako orodje služi določenemu delu procesa: povezovanju skupine, strukturiranju vsebin, refleksiji ali nadaljnjemu razvoju znanja.
Takšen pristop pomeni pomemben premik od klasičnih, enkratnih izobraževanj k dolgoročnim, hibridnim učnim procesom. Priprava poteka na spletu, izvedba v živo omogoča poglobljeno izkušnjo, nadaljnja srečanja in digitalna podpora pa poskrbijo, da se učenje resnično nadaljuje in nadgrajuje.
Izkušnje projekta Digitalna obzorja, so pokazale, da takšna zasnova bistveno izboljša kakovost učenja. Ne le zato, ker vključuje več orodij, temveč zato, ker upošteva, kako se ljudje v resnici učimo: skozi čas, skozi prakso in skozi odnos z drugimi.