Projekt Digitalna obzorja je bil prvi projekt naše organizacije, malo partnerstvo v okviru ključnega ukrepa 2 programa Erasmus+ in je nastal iz zelo praktičnega vprašanja: kaj smo se kot izobraževalci naučili v času epidemije in kako lahko to znanje smiselno uporabljamo tudi danes za dvig kvalitete v mladinskem delu? Digitalizacija je ena izmed prednosti programa E+ in prav je, da ji namenimo nekoliko več prostora in razmislekov ter raziskovanja.
V obdobju med epidemijo, smo bili prisiljeni preseliti učenje v digitalna okolja. Veliko smo eksperimentirali, se prilagajali, delali napake in se sproti učili. Ko so se prostori ponovno odprli, pa se je pojavilo ključno vprašanje: ali se preprosto vrnemo “nazaj v živo” ali pa lahko digitalno učenje postane enakovreden, premišljen del izobraževalnih procesov?
Digitalna obzorja so izhajala iz ideje hibridnega učenja ne kot kompromisa, temveč kot priložnosti. Procesi učenja se lahko začnejo v digitalnem okolju, se nadaljujejo v živo, nato pa se ponovno preselijo na splet: v obliki refleksije, nadaljnjega dela, skupnosti ali podpore. Takšen pristop omogoča več kontinuitete, več dostopnosti in več prostora za individualne učne poti.
Znotraj projekta smo odprli več pomembnih tem. Ena od njih je bila tudi uporaba umetne inteligence, ki se je v času izvajanja projekta izjemno hitro razvijala. Namesto tehnološkega navdušenja ali strahu nas je zanimalo predvsem vprašanje, kako lahko AI podpira mladinsko delo, načrtovanje učenja, refleksijo in delo z vsebinami ter kje so njene meje in etični izzivi.
Pomemben del projekta je bila tudi mednarodna konferenca, na kateri smo posebej izpostavili vlogo facilitacije v izobraževalnih procesih. Izkazalo se je, da je to področje še posebej v slovenskem kontekstu pogosto spregledano, čeprav ima ključno vlogo pri kakovosti učenja. Dobra facilitacija ni dodatek, temveč temelj, ki omogoča varne, vključujoče in smiselne učne procese.
Na konferenci smo imeli priložnost učiti se tudi od dveh mednarodnih strokovnjakov. Eden od njiju je predstavil projekt ID Talks in način, kako so strukturirani pogovori skozi leta prerasli v širšo skupnost v mladinskem sektorju, ob podpori evropskih struktur, kot je SALTO-YOUTH. Drugi je odprl vpogled v delovanje procesov znotraj Združenih narodov, zlasti v kontekstu vodenja, facilitacije in vključevanja različnih deležnikov v kompleksne procese odločanja. Oba primera sta ponudila zelo konkreten, uporaben vpogled v to, kako strukturirani pogovori in premišljena facilitacija delujejo v praksi.
Gostujoči predstavnik je bil tudi predstavnik podjetja SessionLab, ki je predstavil orodje in možnosti njegove uporabe pri načrtovanju učnih procesov. Raziskovali smo, kako lahko digitalna orodja pomagajo pri strukturiranju vsebin, časovnic in učnih ciljev in kaj se vse skriva v knjižnici Session Lab-a.
Posebna dodana vrednost konference je bila tudi v raznolikosti udeležencev. Na enem mestu so se srečali predstavniki mladinskega sektorja, ministrstev, javne uprave, nevladnih organizacij, univerz in drugih sektorjev. Prav ta preplet različnih perspektiv je jasno pokazal, kako univerzalna je potreba po dobri facilitaciji in kako močno vpliva na učne procese – ne glede na okolje.
Projekt smo zaključili z več multiplikacijskimi dogodki: enim v Turčiji in dvema v Sloveniji. Na teh dogodkih smo predstavili rezultate projekta, odprli razpravo o prenosljivosti ugotovitev v druge kontekste ter razmišljali o tem, kako nadaljevati zgodbo Digitalnih obzorij.
Projekt se namreč ni zaključil z zadnjim dogodkom. Pripravljena priporočila so javno dostopna in namenjena uporabi v različnih projektih in izobraževalnih okoljih, tako znotraj programa Erasmus+ kot tudi širše. Osredotočajo se na to, kako načrtovati učne procese, ki smiselno prepletajo online in offline učenje ter s tem izboljšujejo kakovost celotnega učnega procesa.
Digitalna obzorja so tako postavila temelje za nadaljnje raziskovanje: kako lahko različna digitalna orodja, učne in participativne platforme ter metodološki pristopi podpirajo učenje v praksi. Za SOVI je bil to začetek dolgoročnega razmisleka o tem, kako digitalno ne nadomešča človeškega stika, temveč ga, če je uporabljeno premišljeno, lahko poglobi in razširi.